Z ženo sva 5 let poročena, hčera bo počasi 3 leta stara. Dolga leta so minila, ko sva končno po dolgih bitkah proti staršem, kje, kam in kako bova poskrbela za najino dušico, prišla nekako do prave lokacije, kjer bi se naj končno ustalili in bili srečni. Jaz imam epilepsijo že 10 let, težko si najdem zaposlitev, že v naši državi na splošno (če si zdrav ), ne dobiš kar tako zaposlitve. Žena je zelo pridna in si z lahkoto najde delo v kakem lokalu. Ampak lokal je za ženske po mojem mnenju en izmed najtežjih del sploh. Ker je prijazna in iskrena, je dosti krat bila tudi ''psihiater'' in jo je to ubijalo. Zelo mi je bilo hudo, končno se je tudi meni pojavila priložnost za delo. Takoj sem zagrabil. Zjutraj sva hči oddala v vrtcu, nato me je pa peljala v službo. Zdaj me pa niso dalje sprejeli, kakor tudi ostalih 12 delavcev in sem ponovno brez zaposlitve. Boli me, da ne morem svoji družini nuditi neke stabilnosti, kar se tiče denarja, terapijo, ki jo jemljem ( zaradi bolezni ), jo zdaj jemljem redno, žena meni, da je zdaj prepozno za vse in ne more več tega, kadar nisem jemal terapije sem imel napad in sta s hčerjo doživljale prevelike šoke. Od tega je kakšno leto, zdaj se pa trudim iz vseh strani maksimalno, ampak se je žena odločila, da kljub temu, da sva si takšno podlago naredila za prihodnost, ne podpira več najine zveze in da jo je poiskal drug, ki bo poskrbel za njo. Jaz svoji dušici ljubim bolj kot vse drugo na svetu. Sva dogovorjena, da bova ostala prijatelja in otroku nudila roko, kadar koli jo bo potrebovala iz obeh strani. Ampak se mi srce trga, ker ju naenkrat več nebo. Svojo hči imam najraje na svetu, ženo pa bom vedno ljubil, čeprav se je odločila za drugega. Težko jo izpustim, ampak vidim, da druge več ni. Težek proces je že zdaj, kaj šele bo??
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 10 Jun 2016 10:55