Na elektronski naslov smo prejeli prvi prispevek.
"Ljubi moj!
Kadar te ni, se mora moj čustveni ritem prilagoditi. Ni tistih običajnih trenutkov med nama. Res trenutkov, ki meni pomenijo vse na svetu. Vem, da pomenijo tudi tebi.
Nikoli se me ne pozabiš dotakniti, kadar greš mimo mene. Tako vem, da obstajam, da sem tukaj, da sem živa, da sem tvoja. Kadar odpotuješ za več dni, pogrešam te rahle dotike, skuam si jih predstavljati in samo zaznam rahel piš zraka okrog sebe. Ustnice mi ukrivi v nasmeh ta ideja.
Veš, toliko malenkosti je, ki krojijo najino ljubezen in zame so vse tako zelo pomembne!
Najina jutra! Ko zvoni budilka (prvič) in se samo sprešava na sredino postelje in začutiva telesno bližino. Vso ta jutranjo eksplozijo bližine, ki jo jaz slišim, kot bi mi rekel: »Kje si bila vso noč, pogrešal sem te?!« Občutek imam, da sem tako majhna v tvojem objemu, tako varna.
Naslednja malenkost je kava, ki jo postaviš predme. Ne moti te, ko čemerno zazrta v vsebino obsedim in počasi srebam.
Nasmehneš se mi. Skoraj vsakič, ko se najine oči ujamejo v mrežo pogledov. Obožujem tvoje gubice okoli oči in iskrice, ki se takrat prižgejo.
Potem se peljeva v službo, vem da poslušaš radio, ki ga imam jaz raje, vem da me kdaj pa kdaj razvajaš in me pelješ na smoothie, ker je meni to všeč, vem da daš kdaj radio bolj na glas, ker slišiš pesem, ki jo jaz obožujem… Zato obožujem tudi tebe, ker me poznaš, ker veš za moje potrebe in ker spoštuješ moje želje.
Obožujem te, ker vedno, kadar se najina bližina skrha prideš in mi daš vedeti, da bova uredila. Da znava. Da bo vse v redu.
Vse te male malenkosti tvorijo najino romantično sliko. Ker te nekaj dni ni, te pogrešam, zato sem se odločila, da ti napišem tole ljubezensko pismo."
"Ljubi moj!
Kadar te ni, se mora moj čustveni ritem prilagoditi. Ni tistih običajnih trenutkov med nama. Res trenutkov, ki meni pomenijo vse na svetu. Vem, da pomenijo tudi tebi.
Nikoli se me ne pozabiš dotakniti, kadar greš mimo mene. Tako vem, da obstajam, da sem tukaj, da sem živa, da sem tvoja. Kadar odpotuješ za več dni, pogrešam te rahle dotike, skuam si jih predstavljati in samo zaznam rahel piš zraka okrog sebe. Ustnice mi ukrivi v nasmeh ta ideja.
Veš, toliko malenkosti je, ki krojijo najino ljubezen in zame so vse tako zelo pomembne!
Najina jutra! Ko zvoni budilka (prvič) in se samo sprešava na sredino postelje in začutiva telesno bližino. Vso ta jutranjo eksplozijo bližine, ki jo jaz slišim, kot bi mi rekel: »Kje si bila vso noč, pogrešal sem te?!« Občutek imam, da sem tako majhna v tvojem objemu, tako varna.
Naslednja malenkost je kava, ki jo postaviš predme. Ne moti te, ko čemerno zazrta v vsebino obsedim in počasi srebam.
Nasmehneš se mi. Skoraj vsakič, ko se najine oči ujamejo v mrežo pogledov. Obožujem tvoje gubice okoli oči in iskrice, ki se takrat prižgejo.
Potem se peljeva v službo, vem da poslušaš radio, ki ga imam jaz raje, vem da me kdaj pa kdaj razvajaš in me pelješ na smoothie, ker je meni to všeč, vem da daš kdaj radio bolj na glas, ker slišiš pesem, ki jo jaz obožujem… Zato obožujem tudi tebe, ker me poznaš, ker veš za moje potrebe in ker spoštuješ moje želje.
Obožujem te, ker vedno, kadar se najina bližina skrha prideš in mi daš vedeti, da bova uredila. Da znava. Da bo vse v redu.
Vse te male malenkosti tvorijo najino romantično sliko. Ker te nekaj dni ni, te pogrešam, zato sem se odločila, da ti napišem tole ljubezensko pismo."
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 02 Jun 2016 07:53
